Ključi

Vsaka pesem v novi zbirki Nataše Velikonje se bere kot 3D filmski prizor – avtorica nas tako rekoč dobesedno umesti vanje, tam smo z njo, ona z nami, živimo skupaj, skupaj smo v ljubezni in nasilju, skupaj se preživljamo. Avtoričin značilni spoj lezbične ljubezenske lirike in kritičnega obravnavanja družbe, še kako nujnim za današnji čas, stopa na novo raven. Velikonja v zbirki zasnuje in izpiše tipske subjektivitete sodobnega časa, njihove singularne (ali pač simulakerske) pojavnosti. Metafora ključev obeležuje – kot metapomen, kot metavsebina – dialektični spekter možnosti in nemožnosti, vstopanja in izstopanja, prisotnosti in odsotnosti, poskusov pripadnosti in realnosti izganjanja ter izginjanja, preteklosti in sedanjosti, skratka, gre za pesniško fenomenologijo nerazvozljivo prepletenih kontrapozicij. Zbirka je zasnovana konceptualno, pesmi so povezane v celoto, napisane so s poetično fleksibilnim jezikom, ki ustreza konceptu, namreč združevanju zunanjega in notranjega sveta kot enotnega kompleksa.