Resničnost

Resničnost (1972) je roman, ki je avtorja že med nastajanjem, ob prvi revijalni objavi, izpostavil kot družbeno ne ravno ustrezno prilagojenega umetnika. V njem opisuje - iz perspektive tretjeosebnega pripovedovalca - lastno izkušnjo služenja vojaškega roka v jugoslovanski vojski. Vojaška organizacija se mu razkriva kot groteskni ples docela absurdnih dejanj, katerih višek je logika kaznovanja in nagrajevanja. Zaradi neznatnega prestopka je ćato poslan v kazenski bataljon in nemogoče življenjske razmere. Enako nesmiselno je kasneje povišan v desetarja. Vojaški stroj deluje kot mehanizem naključnih potez, ki pa vseskozi igrajo na občutek neprilagojenčeve krivde ob zavesti, da se ne more zliti z drugimi. Kovačič radikalizira tovrstno tematiko v spraševanje o obstoju neke avtentične resničnosti kot take. Kot večni opazovalec se nikakor ne more naseliti na drugi strani pregrade. Nič čudnega, da je nočno mesto po vojakovi vrnitvi kafkovski privid.