Tovarišija

Edvard Kocbek je eden od naših najpomembnejših avtorjev dnevniške literature. Njegovi dnevniki so po eni strani nadvse dragocena pričevanja pomembnega politika, intelektualca in umetnika, na drugi pa predstavljajo s svojo miselno in literarno širino prvovrsten umetniški dokument.
Tovarišija - dnevnik 1942-43 - se po svoji obliki še najbolj približa romanu. Verjetno ne po naključju, saj je doseglo pisateljevo življenje prav v tem času posebno dramatično napetost. Gre za opis njegovega partizanstva in to še iz časov, ko je bilo narodnoosvobodilno gibanje vsaj kolikor toliko ideološko pluralno. Skupni imenovalec sta bili nacionalna osvoboditev in neka drugačna, idealizirana prihodnost. Kocbek tako po eni strani kot visok funkcionar OF priča o pomembnih vojaških in ideoloških dogodkih tedanjega časa. Po drugi strani pa se sredi gozdov tke z ilirizmom obarvana zgodba o intelektualcu, ki se je naenkrat znašel sredi vojne stihije. Ob vseh dvomih se mu zavezništvo - tovarišija - sredi slovenskega gozda dozdeva kot močni model opevane prihodnosti in njenega bratstva. To je čas hudih preizkušenj, a hkrati idilični čas. Kasneje bodo prišla na vrsto razočaranja. Opevana prihodnost bo pokazala zobe. A to je že zgodba drugih Kocbekovih knjig.