Drevo, ki ga pišemo nihče

Drevo, ki ga pišemo nihče je poetična meditacija o spominu in pozabi, pesnitev o ustroju pisnega in ustnega, ki se nahaja med neko zgodovino dolgih trajanj, ki jih beleži zapisana beseda, ter ustnim izročilom, ki ga zaznamuje ravno nasprotno, njegovo večno samoobnavljanje v slehernem trenutku nezapisanih besed, ki niso nikoli dvakrat iste. Iz tega medprostora, kjer med ustnim in pisnim nastaja njuna ‘zgodovinskost’, pesnitev po eni strani obsedeno perfomira to spontano izginotje premega govora, po drugi strani pa ta govor arhivira skozi historiat nastanka pisave in tiska, njunega tehnološkega razvoja, ki omogoči novo časovnost ter trajanje besede. Lukas Debeljak se s pisavo odpravlja na njene začetke, v neko predrojstvo in zasmrtje, ki pa vselej vodijo po raznih stranpoteh njene zgodovine do nekega ‘tukaj’ in ‘zdaj’, v katerih se odvija preprostost čutnega dojemanja sveta, kot skozi oči otroka, ki govori sebe, ko naslavlja drugega. Prav izmed te dvojine med besedo in njenim sprejemom se izreka ta dolgostavčna, večglasna pesnitev, ko prepleta razdobje svojih religioznih tem in vstajenje svojih posvetnih tem v neminljivost tistega, čemur pravimo elegično. Drevo, ki ga pišemo nihče je torej knjiga pozabe, počasi razpisana v spomin minule besede, ki je postala tiha pisava.