Lakota

Svetloba naredi, da rastejo jabolka, da v njeni luči vidimo stvari in jih lahko poskusimo opisati: trta na brajdi, drobne slive, ptičje gnezdo, miza, hiša, ljubljena oseba. Toda ne samo, da svetlobe ne moremo opisati, temveč je svetloba tudi slepa za nas. Potrjuje našo prisotnost in razkriva vztrajnost, v kateri prepoznavamo življenje, ne da bi bili zares sposobni razumeti. In ko se zamenjajo letni časi in riše sonce drugačno pot po nebu, je prav tudi, da so dnevi krajši in v njih več teme. Govorec Jakobove umirjene in izčiščene poezije verjame v obstoj nekega reda, zaupa naravi in je noče motiti. Zaveda se, da se čudež mogoče zgodi, a ga ne more videti, saj lahko šele takrat, ko nekaj umanjka, reče, da je sploh bilo. Zato si prizadeva zgolj ponižno biti in se iskreno soočati s svetom okoli sebe in temnimi kotički svoje notranjosti, hvaležen za svojo lakoto in da je jablana obrodila. Kajti življenje, ki ga presega, se odvija mimo njegove volje in bo svoj smisel, v katerega mora verjeti, razkrilo šele na koncu.